Izpiti PO v Varpolju

Sobota kot se šika 🙂
Spet zgodnje sobotno jutro s čudnim občutkom v želodčku. Vsa ropotija je bila pripravljena že večer prej. Še en pregled vsega, zajtrk, ki nekako ni šel v slast, kratek sprehod. Dipson je bila na srečo odlične volje, tako da je malce razbila mojo nervozo. Ja, spet izpit.

Izpit iskanja pogrešanih oseb v Varpolju. Po planu prijava, napotki za pot do delovišča in potem tiste grozne minute, ko čakaš v vrsti. Vremenske razmere so bile odlične. Dan prej je dež malo ohladil ozračje, rahel vetrič je mešal zrak po hosti … Čas je. Čas, da najdeva te izgubljence, da pokaževa, da znava, da zmoreva, da se vidijo rezultati dela vseh naših članov. In sva začela. Pregled situacije, smer vetra, kratek pogovor z Deepiko. Pejva, išči … Trideset sekund in lajež. Odlično, bravo, gas … Zadaj glas sodnice: »Oj, počasi, ne laufej …« Kaj ne laufej? Huh, ok, ne bom. Prvega potegneva ven, super pes, greva dalje, še enega reveža imava nekje. In iščeva, 50 m, 100 m, 150 m … Pes laufa levo, desno, levo, desno in ga ni več. Ne vidim ga, ne slišim ga. In potem kamen z ramen, lajež, našla sva še drugega. Odlično, bravo, samo daj prosim, ne nehat lajat, prosim, ostani tam, počakaj me. No, skoraj vse, kar sem si želel, je naredila, dovolj, da sem prišel do markerja in ga rešil poležavanja. Najtežji del je za nama, del, s katerim sva vedno imela največ težav. Bravo, punca, odlično si se odrezala, bravo! Nasmešek okoli cele glave. 

Ampak, ni še konec, ne. Še en del imava za opravit. Poslušnost in ovire. In spet čakanje in spet čudni občutki v želodcu. Bolj kot čakaš, več je nervoze. Sonček, prijetno je. Na vrsti sva. Pejva, punca, samo še to zrihtava in sva na konju. Prijava pred sodnikom in – groza! Psički si nista bili všeč in sta to dali jasno vedeti vsem in druga drugi. Komaj sem čakal, da se začne, da se umakneta druga od druge, da se slučajno ne bi zgodilo kaj, kar se nikakor ne bi smelo. Prva vaja je odlaganje. Sicer preprosta vaja, nič ne počneš, ampak kljub temu ena najtežjih. Stalno eno oko na Deepiki in v glavi misel: »Ostani, ostani, ostani …« Končno, na vrsti sva, zgodilo se ni nič groznega, odležala je pridno na svojem mestu. In zdaj bova pokazala, kako poslušni so nemški bokserji, večni otroci, ki morajo stalno tuhtat, ali je tvoja komanda res smiselna in ali mogoče res nisi mislil, da naredijo kaj drugega. Vaje, druga za drugo, so šle čisto solidno brez večjih težav, razen detaširanja, kjer se ji tudi sanjalo ni, kaj hočem, ko sem jo pošiljal na zadnjo mizo. »Kam? Kam tja nekam naj grem? Ne, to bo sigurno napaka, če ne grem, ti bom naredila uslugo in se ne boš osmešil pred drugimi.« Zbrala sva najinih standardnih 83 točk. Dovolj. Popolnoma dovolj. Oba dela uspešno opravljena. Naredila sva izpit. Končno naredila izpit. Pridna punca, odlično punca, zakon si. Končno se lahko sprostim. Zdi se, da smo imeli dvojnega agenta, ker so čestitke letele, pa še nikomur sploh nisem povedal. Tako je to z dobrimi novicami. 🙂
Takale je bila ta moja sobota.

Andrej

*****

Sobota je bila izbrana za to, da gremo mi trije junci (Andrej, Dejan in jaz) in naši kosmatonogi prijatelji (Dipi, Skway in Grom) na izpite. Jutro je bilo primerno lepo in jaz sem po cestnih peripetijah končno prišla tudi do Varpolja. Hotela sem še preizkusiti poligon, zato sem šla bolj zgodaj. Dejan je ravno začenjal s poslušnostjo, Andrej je bil na vrsti za iskanje, mene so pa tudi poklicali, naj se kar zglasim v gozdu, ker grejo stvari hitreje, kot je bilo načrtovano. Dipi in Andrej sta našla oba skrita lumpa, Grom pa je tudi, po pričakovanjih, našel markerko iz Zagorja zelo hitro. Potem smo se Vera, Andrej in jaz odpravili na poligon, kjer smo pomalicali, nato pa je sledil popoldanski del. Andrej in Dipi sta lepo opravila poslušnost, Dejanu in Skwayu pa na žalost ta dan ni bil usojen. Ko sva prišla midva z Gromom na vrsto, smo se preselili na drug poligon (tam so bile tudi predizpitne ovire). Sodnica Mateja me je najprej prosila, če lahko naredim tudi kak vdih, potem pa lahko začneva. Nisva ravno briljirala, vendar sva na koncu prelezla vse neprijetne kupe in oddelala vse vaje in Mateja se naju je usmilila, tako da sva zdaj tudi midva izpitna veterana. 😛

Če pogledam od danes na včeraj, se sprašujem – le kaj sem počela skoraj tri leta in zakaj se nisem zbrcala že prej na kakšen izpit? Tako da nadaljevanje sledi v kratkem. 🙂

Veronika

Fotoutrinki – klik.

Deli: